OMEJENA AKCIJA 1 + 1 kolagenih palčk Joint Bar čokolada-banan

Protivirusni učinek L-lizina v boju proti herpesu ali koronavirusu
Protivirusni učinek L-lizina v boju proti herpesu ali koronavirusu

Protivirusni učinek L-lizina v boju proti herpesu ali koronavirusu

Protivirusni učinek L-lizina v boju proti herpesu ali koronavirusu

Aminokisline igrajo pomembno vlogo v patogenezi vseh virusnih okužb. Predstavljajo osnovne substrate za sintezo beljakovin in zagotavljajo uravnavanje več presnovnih poti.

Vsebina

Vloga aminokislin v imunskem sistemu

Že dolgo je znano, da pomanjkanje beljakovin ali aminokislin v prehrani poslabša imunske funkcije in poveča tveganje za razvoj nalezljivih bolezni pri ljudeh. Nezadosten vnos beljakovin zmanjša koncentracijo večine aminokislin v plazmi. Aminokisline igrajo pomembno vlogo v imunskih reakcijah. Zagotavljajo aktivacijo T limfocitov, B limfocitov, naravnih "ubijalskih" NK celic in makrofagov, nadalje proizvodnjo protiteles, citokinov in drugih citotoksičnih snovi.

Zadnje študije kažejo, da prehranska dopolnila specifičnih aminokislin pri ljudeh z nalezljivimi boleznimi ali nezadostno prehrano povečujejo imunost in s tem zmanjšujejo obolevnost in umrljivost.

Metabolizem aminokislin v levkocitih je odločilen za razvoj učinkovitih sredstev za preprečevanje in zdravljenje imunodeficientnih bolezni (11).

Aminokisline igrajo pomembno vlogo v patogenezi vseh virusnih okužb. Predstavljajo osnovne substrate za sintezo beljakovin in zagotavljajo regulacijo več metabolnih poti. Replikacija virusa v organizmu v veliki meri odvisna od metabolnih mehanizmov gostitelja in prisotnosti esencialnih sestavin celice, pri čemer je pomemben predvsem aminokislinski profil (1).

Koronavirusi spadajo v veliko družino Coronaviridae. Med njimi poznamo tudi vrste, ki so človeški patogeni in povzročajo predvsem bolezni dihal. Medtem ko večina sevov povzroča bolezni podobne prehladu, lahko drugi vodijo do razvoja resnih okužb (5).

L-lizin

L-lizin se v organizmu skoraj izključno uporablja za sintezo beljakovin. V telesu se ta aminokislina ne shranjuje v zaloge, poleg tega večina višjih organizmov ni sposobna sama sintetizirati L-lizina (12). Zato je L-lizin nepogrešljiva aminokislina, ki jo je treba zaužiti v zadostni količini, da se ohrani sinteza snovi beljakovinske narave. Čeprav je L-lizin v telesnih tekočinah prisoten v razmeroma veliki količini, jeho vsebnost v mnogih pomembnih virih hrane omejena (npr. v žitih) (7).

Potrebe po vnosu L-lizina se povečujejo predvsem med obdobjem akutnih nalezljivih bolezni (2). Prisotnost lizina je bila dokazana v levkocitih in drugih celicah, ki zagotavljajo imunski odziv organizma, saj so celice imunskega sistema beljakovinske narave (9).

Pomanjkanje L-lizina v organizmu

Pomanjkanje lizina omejuje sintezo beljakovin (vključno s citokini) in proliferacijo limfocitov, zmanjšuje protitelesne reakcije, kar lahko vodi do nezadostnega imunskega odziva organizma in posledično do povečane obolevnosti in umrljivosti (11). Pomanjkanje L-lizina vpliva na tvorbo protiteles, kot tudi celic, ki posredujejo normalen imunski odziv, s čimer izboljšuje funkcijo imunskega sistema (3).

Protivirusni učinek L-lizina

  • L-lizin v boju proti herpesu

Suplementacija lizina je univerzalno učinkovita proti celotni družini herpetičnih virusov. Pokazalo se je, da L-lizin zavira RNA in DNA viruse, preprečuje pojav simptomov herpesvirusne okužbe oz. pomaga skrajšati njeno trajanje. Ko virus herpesa vstopi v telo, se naseli na živčnih celicah, pri čemer njegova prisotnost v organizmu morda ne bo takoj očitna. Sprožilec bolezni je najpogosteje stres ali oslabljena imunost (8).

Virus herpes simplex za svoje razmnoževanje zahteva prisotnost večje količine arginina v telesu in hkrati nizke ravni lizina. Znanje o antagonizmu med lizinom in argininom se uporablja za učinkovito zdravljenje dermalnih okužb, ki jih povzroča virus herpes simplex. Osnovni mehanizem protivirusne aktivnosti L-lizina je zmanjšanje transporta arginina v virus, s čimer posreduje inhibicijo njegove rasti.

Protivirusni učinek L-lizina je torej temelji na inhibiciji absorpcije arginina v črevesju, s čimer kompetitivno zmanjšuje njegove ravni v organizmu. Študije so pokazale, da jemanje L-lizina zavira replikacijo virusa, skrajša potek in trajanje bolezni ter izboljša klinične simptome. V študijah, osredotočenih na protivirusni učinek L-lizina, se je pokazalo, da prevlada lizina nad argininom v organizmu zavira replikacijo virusa in zavira njegovo citopatogenost. Ciljana suplementacija lizina lahko torej prepreči razvoj virusne okužbe (3,4 ,6 , 11).

  • L-lizin v boju proti covid-19

Ena najpomembnejših ugotovitev v povezavi z L-lizinom in boleznijo COVID-19 je bil pomembno kratek čas eliminacije oz. zmanjšanja vročine, ki jo je povzročila citokinska nevihta (3). Pri bolnikih, pozitivnih na COVID-19, so se v večini resnih primerov pokazale masivne ravni citokinov. Prekomerno sproščanje pro-vnetnih citokinov se imenuje citokinska nevihta. Po njenem sproženju organizem začne intenzivno boj proti okužbi in tako odpravlja patogene.

Negativno pri tem je, da lahko visoke ravni citokinov v organizmu predstavljajo glavni vzrok, ki prispeva k poškodbam notranjih organov ali nekaterih sistemov (kardiovaskularni sistem, živčni sistem, kožne manifestacije ali sepsa) (10). Nezadosten vnos L-lizina lahko prispeva k povečanim ravnem vnetnih citokinov. L-lizin se zato zdi kot visoko supresivna snov za replikacijo virusa v organizmu (3).

VIRI:

  1. Butorov EV. Influence of L-lysine amino acid on the HIV-1 RNA replication in vitro. Antivir Chem Chemother. 2015 Feb;24(1):39-46. doi: 10.1177/2040206614566582. PMID: 26149265; PMCID: PMC5890499 (1)
  2. Shibani Ghosh, Miro Smriga, Frederick Vuvor, Devika Suri, Husein Mohammed, Seth Mensah Armah, Nevin S Scrimshaw, Effect of lysine supplementation on health and morbidity in subjects belonging to poor peri-urban households in Accra, Ghana, The American Journal of Clinical Nutrition, Volume 92, Issue 4, October 2010, Pages 928–939
  3. Christopher Kagan, Alexander Chaihorsky, Rony Tal, Bo Karlicki. Lysine Therapy for SARS-CoV-2. Bio-Virus Research Inc. 5774 Tappan Dr. Reno, Nevada, USAxyz1953@gmail.com +1(775) 742-8811
  4. KAGAN, C (1974). LYSINE THERAPY FOR HERPES SIMPLEX. , 303(7848), 137–. doi:10.1016/S0140-6736(74)92374-5
  5. Müller C, Karl N, Ziebuhr J, Pleschka S (2016) D, L-lysine acetylsalicylate + glycine Impairs Coronavirus Replication. J Antivir Antiretrovir 8: 142-150. doi:10.4172/jaa.1000151
  6. Zheleznikova GF, Scripchenko NV, Ivanova GP, Surovtseva AV, Scripchenko EY. [Gerpes viruses and multiple sclerosis]. Zhurnal Nevrologii i Psikhiatrii Imeni S.S. Korsakova. 2016;116(9):133-143. DOI: 10.17116/jnevro201611691133-143.
  7. Dwight E Matthews, Review of Lysine Metabolism with a Focus on Humans, The Journal of Nutrition, Volume 150, Issue Supplement_1, October 2020, Pages 2548S–2555S, https://doi.org/10.1093/jn/nxaa224
  8. Singh BB, Udani J, Vinjamury SP, Der-Martirosian C, Gandhi S, Khorsan R, Nanjegowda D, Singh V. Safety and effectiveness of an L-lysine, zinc, and herbal-based product on the treatment of facial and circumoral herpes. Altern Med Rev. 2005 Jun;10(2):123-7. PMID: 15989381.
  9. J. Iseri, K. C. Klasing, Changes in the Amount of Lysine in Protective Proteins and Immune Cells after a Systemic Response to Dead Escherichia coli: Implications for the Nutritional Costs of Immunity, Integrative and Comparative Biology, Volume 54, Issue 5, November 2014, Pages 922–930, https://doi.org/10.1093/icb/icu111
  10. Serrano G, Kochergina I, Albors A, Diaz E, Oroval M, Hueso G, et al. Liposomal Lactoferrin as Potential Preventative and Cure for COVID-19. Int J Res Health Sci. 2020;8(1):8-15.
  11. Li, Peng; Yin, Yu-Long; Li, Defa; Woo Kim, Sung; Wu, Guoyao (2007). Amino acids and immune function. British Journal of Nutrition, 98(2), 237–. doi:10.1017/S000711450769936X
  12. Iseri, V. J.; Klasing, K. C. (2014). Changes in the Amount of Lysine in Protective Proteins and Immune Cells after a Systemic Response to Dead Escherichia coli: Implications for the Nutritional Costs of Immunity. Integrative and Comparative Biology, 54(5), 922–930. doi:10.1093/icb/icu111