Prinašamo vam ekskluzivni intervju s svežim svetovnim prvakom v zimskem triatlonu v kategoriji 35-39 let, Tomašem Jurkovičem.
Tomaš, opiši nam, kakšni so bili prvi občutki, ko si postal svetovni prvak v triatlonu? Si pričakoval takšen rezultat?
Zimskemu triatlonu se posvečam že od leta 2005. V kategoriji do 23 let sem že doživel občutek svetovnega prvaka. Zdaj, po 15 letih, sem to ponovil v kategoriji 35-39 let. Zmaga je bila toliko bolj dragocena, ker sem postal absolutni zmagovalec vseh starostnih kategorij. Od kolesarskega dela, ko sem prišel na sam vrh tekmovanja, sem tekmo popolnoma užival, kar je še povečalo moj nastop. Biti prvi je vedno velik "doping" in na svetovnem prvenstvu to velja dvojno.
Ker se že poznam in to počnem dolga leta, sem se zavedal svoje trenutne forme. Zagotovo sem imel medaljne ambicije in odkrito povem, želel sem zmagati vsaj v svoji kategoriji. Na svetovnem prvenstvu pa nikoli ne veš, kdo bo prišel, konkurenca raste iz leta v leto. Udeležujejo se ga resnično tekmovalci z vsega sveta. Ko sem sestopil s kolesa z minuto prednosti pred naslednjim tekmovalcem, sem že verjel, da bom to pripeljal do zmagovalnega konca in zelo sem užival, še posebej ciljno ravnino.
Kako si prišel do triatlona?
Na srednji šoli sem začel s plavanjem. Je precej pozno v takšni starosti začeti s tekmovalnim plavanjem in to se je poznalo tudi na rezultatih, ko so me v vodi prehitevali tudi mlajši tekmovalci. Že takrat sem ljubil kolo in na plavalnih pripravah sem bil suvereno najboljši tekač, čeprav teka prej nisem treniral. Moj prvi trener mi je predlagal, naj poskusim triatlon. Naš klub je organiziral mini triatlon (0. letnik žilinskega triatlona), ki sem ga še na gorskem kolesu zmagal. Vsaka disciplina je potekala ločeno in med njimi so bile pavze. Udeležili so se ga pa poleg tekmovalcev iz kluba le dva tuja tekmovalca. Prvi pravi triatlon sem šel leto kasneje v Sencu (leto 1999). Bile so to takoj tekme olimpijskih upov, kar pomeni, da je bila tam mladinska in kadetska elita iz Slovaške, Madžarske, Poljske in Češke. Od Slovakov sem končal šesti in skupno v prvi tretjini startnega polja. Leto kasneje sem že v Sencu končal drugi med kadeti in naslednje leto (2001), ko sem prešel v kategorijo mladincev, sem zmagal za 3 minute in končal tudi v absolutni razvrstitvi moških četrti. Nominiral sem se tudi na Evropsko prvenstvo v triatlonu in s tem se je začela moja reprezentančna kariera.
Prvi zimski triatlon sem šel leta 2005 na Králikoch. Tisto leto sem se udeležil tudi prvih svetovnih prvenstev, ki so bila pri nas na Štrbskem plesu. Končal sem 4. v kategoriji do 23 let. Leto kasneje sem postal svetovni prvak in evropski prvak v tej kategoriji.
"Jaz pravim, da je zimski triatlon 50% o nastopu in ostalo o taktiki, izkušnjah in glavi."
Kateri del zimskega triatlona je tvoj najljubši?
Nobena od teh treh disciplin ni izrecno najljubša ali močna ali šibka. Vsaka ima svoje posebnosti. Kar mi je pri zimskem triatlonu najbolj všeč, je to, da so na vsakem tekmovanju popolnoma drugačni pogoji, ki so odvisni od vremena. Vsi vemo, da je sneg popolnoma drugačen, ko je zunaj +5 stopinj in ko je -15. Vedno se je treba temu prilagoditi že v pripravi. Izbrati prave tekaške copate, na kolesu je zelo pomembna izbira in širina plaščev ter njihovo napihovanje. Pri toplem in mehkem snegu napihujem tako minimalno, da grem praktično po obroču, a je to edina možnost, da se v sneg ne pogreznem. Pri smučeh je spet zelo pomembno pravilno voskanje. Prav tako je med samim tekmovanjem zelo pomembno, da se znaš prilagoditi in izkoristiti pogoje v svojo korist. Jaz pravim, da je zimski triatlon 50% o nastopu in ostalo o taktiki, izkušnjah in glavi.
Kako se na splošno pripravljaš na tekmovanja? Kaj bi priporočil mladim športnikom, ki se želijo profesionalno ukvarjati s to profesijo?
Ker se ukvarjam tudi z letnim triatlonom, moja priprava temelji predvsem na plavanju, kolesu in teku. Smuči se najtežje trenirajo, ker je treba za njimi potovati. To se rešuje s krajšimi, nekajdnevnimi pripravami.
Večinoma imam 2-fazne treninge - zjutraj plavanje in popoldne tek ali kolo, lahko tudi kondicijski trening in krepitev. Najtežje je v triatlonu pravilno združiti vse 3, oziroma kar 4 discipline in pravilno razporediti intenzivnost in obseg treninga ter počitek. Pri mladih športnikih je to največji problem, ker s tem nimajo izkušenj in pogosto nimajo nikogar, ki bi jim svetoval. Ali trenirajo premalo in želijo biti svetovni prvaki, ali pa se zgodi, da trenirajo preveč, treninge si sestavljajo, kot jim pade na pamet, predvsem naj imajo veliko ur. Potem nimajo časa za počitek in treningi, ki bi jih morali zmogljivostno dvigniti višje, nimajo takega vpliva. Kasneje se to kaže z različnimi poškodbami, odporom do treninga in paradoksalno z upadom zmogljivosti.
Kaj je po tvojem mnenju najpomembnejše pri doseganju ciljev? Je kaj, kar ti konkretno pomaga?
Specifično v triatlonu je to potrpežljivost. Naslovu svetovnega prvaka vedno predhajajo ne stotine, ampak tisoče ur treninga. Pogosto v temi, v dežju, mrazu...včasih v skupini, včasih sam, vedno je to na račun prostega časa, zabave, družine, prijateljev. Na ciljni fotografiji nič od tega ni vidno, je tam le veselje ob uspehu, a vedno v ozadju je vse to.
"Uspešen triatlonec je vedno le tisti, za katerega je tudi ta 'garanje' zabava, zna uživati tudi 20-kilometrski tek v dežju po temi. Ker če bi to delal nekdo le zaradi uspeha, bi to opustil po prvem tednu"
Ko sem začel s triatlonom, je bil moj cilj vedno doseči čim boljši rezultat. Nisem se veselil toliko tekmovanj, ampak da že minejo in s takim rezultatom, kot si ga predstavljam. Od določenega časa se je to popolnoma spremenilo. Zdaj se veselim tekmovanj, moj cilj je pripraviti se nanje najbolje, kot znam v okviru mojih trenutnih možnosti. Veselim se, kako se bom pomeril z najboljšimi tekmovalci. Potem je uspeh na tekmovanju le češnja na torti. Tako bi lahko rekli, da moj cilj ni biti svetovni prvak, ampak moj cilj je uživati v pripravi nanje in v samem tekmovanju. In predvsem biti zdrav in močan ter uživati v vsakem gibanju. :)
Ti pri športu pomagajo tudi prehranski dodatki? Če da, na katere ne moreš brez?
Seveda, pri zmogljivostnem športu in pri kakovosti današnje prehrane se po mojem mnenju brez tega ne da. Ker normalno delam in imam družino, niti približno nimam toliko časa za regeneracijo, kot bi ga potreboval. Zato so na primer K4 power BCAA-ji moj velik pomočnik pri regeneraciji mišic po napornih treningih. Thermofit in Arginodrink mi spet pomagata pripraviti se na trening, tudi ko je to včasih po zelo napornem dnevu, da ga tudi uživam in tudi opravim tako, kot si predstavljam. Ta 3-kombinacija je moja najljubša tudi pred tekmovanji. Thermofit, arginodrink in BCAA-ji pred tekmovanji so res TOP-ka ;) V mojem jedilniku ne manjka niti protein, najljubši je Wellnes Daily protein in trenutno tudi novost FIT Soups včasih nadomesti protein. Zelo pazim, da ne izpuščam treningov zaradi poškodb ali bolezni. Vsaj 3x na leto izkoristim eno pakiranje Gelo 3-complex, ki prehranjuje vse sklepe, hrustance in ohranja kite prožne. Za podporo imunosti v obdobjih povečanega stresa ali v obdobjih virusnih bolezni mi zelo pomaga Lizin, Lactoferin in seveda Vitamin C.
