Kri, ki teče v žilnem sistemu, je v žilah do določene mere stisnjena in deluje s pritiskom na žilno steno. Velikost tega pritiska se nenehno spreminja. Pri srčnem utripu (sistoli), ko je kri iz srca iztisnjena v žile, tlak naraste (sistolični tlak) in žile se razširijo. Ko se srčna mišica sprosti, da lahko kri priteče v njegove votline, krvni tlak v žilah spet pade (diastolični tlak) in žile se skrčijo. Optimalni krvni tlak naj bi dosegal vrednosti 120 mm Hg (sistolični) - 80 mm Hg (diastolični).
Visok krvni tlak (HIPERTENZIJA) - pri približno 85 % bolnikov ni mogoče določiti vzroka povečanega krvnega tlaka; govorimo o primarni hipertenziji. Pri preostalih 15 % je hipertenzija posledica druge bolezni, npr. bolezni srčno-žilnega sistema ali ledvic; takrat se označuje kot sekundarna hipertenzija. Hipertenzija je definirana kot krvni tlak, katerega vrednost dosega 160/95 mmHg in več.
Nizek krvni tlak (HIPOTONIJA) - sam po sebi ni bolezen. Težave, ki jih povzroča, večinoma povezujejo z nezadostno oskrbo možganov s krvjo in s tem tudi s kisikom ter se kažejo npr. kot omotica, motnje vida, šumenje v ušesih ali pospešen srčni utrip. Nenaden padec krvnega tlaka lahko povzroči kolaps. Pojavlja se predvsem pri mladih, vitkih dekletih oziroma ženskah.