Vsebina
So varni in učinkoviti, ali pa s seboj prinašajo skrita tveganja? O njih preberemo veliko govoric, zato je potrebno pogledati na njihove pozitivne učinke in tudi potencialna tveganja s treznim pogledom. Pomembno je zavedati se, da zaradi strogih standardov in temeljitega odobravanja ni treba skrbeti za njihovo uživanje. Mnogi izmed njih so celo bolj raziskani kot sam klasični sladkor.
Kje se umetna sladila najpogosteje nahajajo?
Pogosto se uporabljajo kot nadomestek naravnega sladkorja v izdelkih, kot so na primer nizkokalorične pijače, dietna živila, sladkarije in drugo. Veste pa, kako vplivajo na vaše telo?
Kaj so umetna sladila?
Umetna sladila so sintetične snovi, ki ne vsebujejo nobenih ali le minimalne količine kalorij. Imajo večinoma izrazito višjo sladkost kot običajni sladkor, zato se za dosego želene sladkosti uporabljajo le v majhnih količinah.
Uvrščajo se med poliole, alkoholne sladkorje, med katere spadajo ksilitol, eritritol, maltitol in podobno. Poleg umetnih sladil obstajajo tudi številna naravna nadomestna sladila pridobljena neposredno iz narave.
Kako delujejo umetna sladila?
Površina jezika je prekrita s okusnimi brbončicami, ki reagirajo na različne okuse. Ko jemo, molekule hrane pridejo v stik z njimi. Ob stiku hrane s površino jezika možgani prepoznajo, ali gre za sladek, slan, kisel ali grenak okus.
Molekule umetnih sladil so podobne molekulam sladkorja, vendar z majhno izjemo. In to je, da naš organizem molekul umetnih sladil ne more razgraditi na kalorije. To pomeni, da zagotavljajo sladek okus brez nepotrebnega energijskega vnosa.
Zakaj se uporabljajo umetna sladila?
Njihova uporaba je pogosto povezana s prizadevanjem zmanjšati vnos kalorij in ogljikovih hidratov, zlasti z namenom ohranjanja zdrave telesne teže ali pri zdravljenju sladkorne bolezni.
Primerno nadomestilo za ljudi s sladkorno boleznijo
Umetna sladila so praktično edina možnost za ljudi, ki trpijo za sladkorno boleznijo. Nimajo vpliva na glikemijo, zato ne zvišujejo ravni inzulina.
Pri zmanjševanju telesne teže
Vsebujejo minimalne ali nobene kalorije, zato jih lahko vključimo v prehrano, če se borimo z željo po sladkem, prekomerno telesno težo ali debelostjo. Najdemo jih v prehranskih dopolnilih: beljakovinah, kašah, pijačah.
Nekatere znanstvene študije trdijo, da če nadomestite običajne sladkane pijače z različicami brez sladkorja, lahko tako zmanjšate indeks telesne mase (BMI) za 1,3 – 1,7 točke.
Naš nasvet: Veganski protein iz ponudbe Kompava vsebuje do 60% beljakovin in je sladkan s ksilitolom in stevijo. Tako si lahko privoščite odličen okus brez nepotrebnih kalorij. Je v obliki okusne pijače, ki vas nasiti in regenerira organizem po katerem koli športnem naporu.
Pri zobnih težavah
Strokovnjaki opozarjajo, da uporaba nadomestnih sladil lahko zmanjšuje tveganje za nastanek zobne gnilobe in s tem povezanih težav. Nekatere študije celo pravijo, da ta nadomestila sladkorja pomagajo pri uravnavanju pH sline. S tem lahko zmanjšajo količino bakterij, ki so odgovorne za nastanek kariesa.
Cenejša in dostopnejša zamenjava saharoze (klasičnega sladkorja)
Intenzivna (nekalorična) sladila so večkrat slajša od saharoze (sladkorja), vendar je postopek proizvodnje bistveno cenejši kot pri proizvodnji klasičnega sladkorja.
Ali nam umetna sladila škodijo?
Nekateri ljudje se bojijo njihovih negativnih učinkov na zdravje. Vendar pa morajo vsa umetna sladila, ki so na voljo v prodaji v EU, pred odobritvijo Evropske komisije prestati strogo testiranje varnosti. In kljub temu se njihova varnost še vedno postavlja pod vprašaj.
Proizvajalci morajo zagotoviti celoten niz informacij o določenem sladilu, ki na primer izjavlja, da:
- ne povzroča nobenih negativnih učinkov,
- ne prispeva k nastanku karcinomov,
- ne zmanjšuje možnosti reprodukcije,
- ne povzroča alergijskih reakcij,
- se ne kopiči v telesu in se ne presnavlja v nevarne snovi.
Kakšna je torej resnica? Ti dejstva govorijo sama zase...
Na internetu najdemo veliko člankov o tem, kako so umetna sladila nevarna. Pri običajni porabi v nizkih količinah pa nimajo negativnega vpliva na organizem. Večina študij, ki prikazujejo škodljiv vpliv umetnih sladil na organizem, ima številne omejitve.
Študije izvedene na miših
Mnogi učinki umetnih sladil niso bili raziskani na ljudeh, ampak na miših. To, kar je bilo potrjeno na miših, ne pomeni samodejno, da se bo to potrdilo na človeškem organizmu.
Odmerjanje umetnih sladil
Druga velika omejitev je odmerjanje umetnih sladil. Odmerki, ki so jih uporabili znanstveniki, so bili izjemno visoki in nihče izmed nas ne bi mogel zaužiti tako velike količine umetnih sladil dnevno.
Ker, kot je bilo že omenjeno, so umetna sladila večkrat slajša kot sladkor, se v izdelkih, ki jih vsebujejo, uporablja njihova minimalna količina.
Sladka nagrada za možgane ali prebavni sistem?
Možgani lahko drugače reagirajo na nadomestna sladila in sladkor kot prebavni sistem, ker so te snovi različne po sestavi. Po zaužitju sladkorja nastane t.i. občutek nagrade, ko se sproščajo hormoni, med katere spada dopamin. Prav to je eden izmed razlogov, zakaj nam tako teknejo sladke hrane.
Umetna sladila pa le delno aktivirajo to pot nagrade. Zagotovijo sladek okus, vendar ne energijo, torej kalorije.
V nekaterih specifičnih primerih pa bomo morali počakati na temeljitejše raziskave, kako konkretna umetna sladila vplivajo na naš organizem. Med manj preučena spadajo novejša nadomestna in umetna sladila.
Na splošno pa velja, da umetna sladila nimajo neželenih učinkov na organizem, če jih ne uživamo v prekomernih količinah.
Pregled pogosteje uporabljenih umetnih sladil
Saharin
Saharin je leta 1879 odkril Constantin Fahlberg. Spada med najstarejša intenzivna (nekalorična) sladila. Je približno 300-krat slajši od sladkorja in ima izrazit kovinsko-grenak okus. Saharin je bil od začetka svojega obstoja predmet različnih sporov in ugibanj. Mnoge znanstvene študije potrjujejo njegov karcinogeni učinek ne le pri visokem odmerjanju, ampak tudi pri dolgotrajni uporabi. Urad za nadzor zdravil in hrane (FDA) ter Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sta saharin označila za snov, ki je za človeka potencialno nevarna (karcinogena). V mnogih državah je njegova uporaba prepovedana. V živilih se lahko označuje tudi kot E954.
Acesulfam K
Acesulfam K je bil odkrit leta 1967. Je približno 180 - 200-krat slajši od sladkorja. Sam po sebi ima izrazit, neprijeten okus, ki se pogosto prikriva s kombinacijo z drugimi sladili. V prebavnem traktu se praktično ne absorbira in se v nespremenjeni obliki izloča z urinom. Spada med najmanj raziskana umetna sladila. Glede na razpoložljive podatke je njegova uporaba v majhnih količinah lahko varna. Označuje se tudi kot E950.
Sukraloza
Sukraloza je bila odkrita leta 1976. Je približno 800-krat slajša od sladkorja in se označuje s kodo E955. Proizvaja se s posebnimi biokemičnimi postopki iz saharoze (iz pese). Sukraloza se v človeškem telesu ne razgradi, ni presnovljena (v organizmu ne obstaja encim, ki bi jo razgradil) in se v nespremenjeni obliki izloča z blatom ali urinom.
Njena molekula vsebuje tri atome organskega klora, ki bi v primeru sproščanja lahko bil za organizem nevaren (karcinogen). Sukraloza se ne kopiči (ne shranjuje) v maščobi, zato to tveganje ne obstaja. Pri zadnjih raziskavah niso bili ugotovljeni nobeni resnejši stranski učinki.
Aspartam
Umetno sladilo Aspartam je bilo odkrito leta 1965 in trenutno spada med najpogosteje uporabljena intenzivna sladila. Je približno 220-krat slajši od sladkorja in ima prijeten okus. Je malo odporen na visoke temperature, zato ni primeren za kuhanje, peko in podobno.
Aspartam je dipeptid, kar pomeni, da je sestavljen iz dveh aminokislin (asparaginska kislina in fenilalanin), ki sta povezani z vezjo. Pri razgradnji aspartama v organizmu pride do sproščanja aminokisline fenilalanina, kar je lahko tvegano za osebe, ki trpijo za redko boleznijo fenilketonurijo (človek ni sposoben presnavljati - obdelovati aminokisline fenilalanin).
Aspartam je nevaren. Resnica ali mit?
Sodobna marketinška vojna, ki se vodi proti aspartamu, ni tako upravičena, kot bi se lahko zdelo. V celotnem obstoju aspartama pri človeku ni bil zabeležen niti en primer pojava zdravstvenih težav. To potrjuje tudi najnovejša izjava Evropskega urada za varnost hrane (EFSA), ki je pri celotni oceni tveganj tega sladila prišel do zaključka, da je aspartam in njegovi razgradni produkti pri priporočenem odmerjanju za zdravje ljudi varni. Priporočeni dnevni odmerek je 1 - 40 mg aspartama na 1 kg telesne teže.
Za primerjavo, če bi povprečen moški, ki tehta 80 kg, želel preseči priporočeni dnevni odmerek aspartama, bi moral zaužiti več kot 3200 mg aspartama, kar je praktično nemogoče.
Stevia (glikozidi steviola)
Stevia je sladilo naravnega izvora, ki je približno 200 - 300-krat slajše od sladkorja. V organizmu se ne razgradi, ne podlega presnovi. Ne razgradi se niti pri visokih temperaturah, zato je primerna za kuhanje, peko in podobno.
Izboljšuje občutljivost celic na inzulin. Ne zvišuje ravni krvnega sladkorja, zato je primerna za diabetike. Zmanjšuje nastanek zobne gnilobe in pozitivno vpliva na stanje kože ter podpira prebavo.
Eritritol
Eritritol je alkoholni sladkor, ki se proizvaja z naravno fermentacijo glukoze kvasovk Moniliella pollinis ali Trichosporonoides megachilensis. Nato poteka filtracija, kristalizacija in sušenje. Absorbira se skozi tanko črevo. Eritritol je Urad za nadzor hrane in zdravil (US Food and Drug Administration, FDA) splošno priznan kot varen. Ne vsebuje kalorij, vendar je nekoliko manj sladek kot sladkor. Ne zvišuje sladkorja in inzulina v krvi in prav tako ščiti pred nastankom zobne gnilobe. Pri prekomerni uporabi lahko povzroči gastrointestinalne težave.
Maltitol
Prav tako spada med alkoholne sladkorje. Vsebuje polovično količino kalorij kot sladkor. Je skoraj enako sladek kot sladkor približno 90% sladkosti. Naravno se v majhnih količinah pojavlja v nekaterih vrstah sadja in zelenjave ter v žitnih izdelkih.
Ima tudi zelo podobno konsistenco in lepljivost kot sladkor, zato je primeren kot nadomestek v kulinaričnih receptih. Znižuje kislost v ustni votlini, s čimer zmanjšuje tveganje za nastanek zobne gnilobe.
Ksilitol
Je organska spojina, ki se imenuje tudi brezov sladkor. Spada med alkoholne sladkorje, naravno se pojavlja tudi v človeškem telesu. Ima približno 40% manj kalorij kot običajni sladkor. Prvotno se je proizvajal iz brezovega soka, vendar takšnih na policah najdemo malo. Trenutno se večinoma proizvaja iz koruze, katere največji uvoznik je Kitajska.
Dodaja se v žvečilne gumije in sladkarije, ker ne povzroča zobne gnilobe. Pri prekomerni porabi lahko ima odvajalne učinke.
Monk Fruit
Naravno sladilo, ki izvira iz jugovzhodne Kitajske in se v kitajski medicini uporablja že stoletja. Izvleček iz teh plodov je približno 150- do 250-krat slajši od običajnega sladkorja in vsebuje minimalne količine kalorij. Sladkost izvira iz antioksidantov, imenovanih mogrozidi.
Imam protivnetne učinke na organizem in ne povzroča gastrointestinalnih težav.
Kljub temu, da je večkrat slajši, lahko zvišuje raven sladkorja v krvi.
